Tečaj nujnih stanj -  Temeljni postopki oživljanja z uporabo avtomatskega eksternega defibrilatorja, življenje ogrožajoča stanja, hipoglikemija

 Učno delavnico Tečaj nujnih stanj, ki je bila namenjena vsem diabetikom, njihovim svojcem in prijateljem, smo izvedli v sodelovanju z Društvom študentov medicine Slovenije.

Predavatelj Klemen Lipovšek, dr. med. nas je seznanil s prepoznavo nujnih oz. življenje ogrožajočih stanj, osnovnim ukrepanjem oz. prvo pomočjo ob pojavu le-teh in s temeljnimi postopki oživljanja z uporabo avtomatskega eksternega defibrilatorja. Med nujna stanja spadajo srčni infarkt, možganska kap, zadušitev (zapora dihalne poti), hude krvavitve, pri diabetikih pa tudi huda hipoglikemija, ki vodi v nezavest. Osnovno fiziološko dogajanje ob hipoglikemiji ter ukrepanje ob pojavu hipoglikemije pa je razložil predavatelj Matej Jenko, dr. med.
Predavanju so sledile praktične delavnice, na katerih smo vsi udeleženci aktivno sodelovali. Razdelili smo se v 5 skupin. Na vsaki delavnici smo z inštruktorji v 20-ih minutah preizkusili ravnanje in nudenje prve pomoči po naslednjih sklopih: Pravilen položaj za nezavestnega, Temeljni postopki oživljanja, Uporaba avtomatskega defibrilatorja, Zaustavljanje krvavitev in osnovna oskrba rane ter Aplikacija glukagona.

Na prvi delavnici z naslovom Temeljni postopki oživljanja smo se naučili pravilnega zaporedja prepoznave neodzivne osebe, ki ne diha ter pravilnega izvajanja stisov prsnega koša (100 stisov na minuto in sicer 5 do 6 cm globoko) in umetnega dihanja (na vsakih 30 stisov sledita 2 vpiha skozi usta).
Na naslednji delavnici smo tečajniki spoznali in preizkusili uporabo avtomatskega defibrilatorja.
Najenostavnejše načine za zaustavljanje krvavitev in osnovno povijanje ran so nam študenti medicine predstavili na tretji delavnici.
 Na četrti delavnici so nam inštruktorji prikazali položaj za nezavestnega, ki smo ga tudi tečajniki sami vadili. Hkrati smo spoznali ukrepe prve pomoči ob zapori dihalne poti.
Na zadnji delavnici smo spoznali pravilno pripravo in uporabo raztopine glukagona, ki jo je treba injicirati v mišico ali pod kožo diabetiku s hudo hipoglikemijo, ki ni pri zavesti ali ga ne moremo prepričati, da poje oz. spije živilo z ogljikovimi hidrati, ki se hitro absorbira.

Ideja za delavnico se je porodila iz ugotovitve, da smo ob hipoglikemiji kot specifičnemu  trenutnemu zapletu diabetesa kakor tudi sicer ob nenadnih zdravstvenih zapletih ali nezgodah večinoma nepripravljeni, nevešči ravnanja. K slabši učinkovitosti prispevajo še pomanjkanje samozavesti, strah pred morebitnimi napakami in neodločnost. To pa vse zmanjšuje možnosti za čim hitrejšo in čim bolj uspešno razrešitev situacije brez posledic.

Prva pomoč ob hipoglikemiji

Hipoglikemija je pri diabetikih, zlasti tistih, ki se zdravijo z inzulinom, kljub skrbnemu načrtovanju prehrane, telesne aktivnosti in odmerjanju inzulina, pojav, ki nas oziroma naših najbližjih ne sme presenetiti. Na občutke šibkosti, nervozo in ostale znake blage do srednje hipoglikemije se praviloma odzove diabetik sam in z zaužitjem živila z ogljikovimi hidrati, ki hitro prehajajo v kri,  lahko večinoma še pravočasno reši situacijo. Včasih pa si diabetik tudi ne more več pomagati sam; takrat je bistvenega pomena, da osebe, ki so z nami, vedo za našo bolezen in poznajo postopke ravnanja ob tovrstnih zapletih.

Glukagon je hormon, ki deluje ravno nasprotno kot inzulin. Telesu pomaga, da v jetrih spreminja zaloge glikogena v glukozo. Glukoza se nato sprosti v krvni obtok. Zdravilo torej učinkuje le, če je v jetrih na voljo sladkor, ki se sprosti v kri. Ko se oseba zave, mora takoj zaužiti živilo, ki vsebuje ogljikove hidrate, da se tako obnovijo zaloge glikogena v jetrih in za preprečitev ponovne hipoglikemije. V uporabi so glukagonski seti, sestavljeni iz viale s praškom glukagona in brizgo s  topilom. Set je treba shranjevati v hladilniku ali izven hladilnika pri temperaturi do 25 °C vendar  največ 18 mesecev. Če doživi diabetik hudo hipoglikemijo in potrebuje pomoč, morajo svojci ali prijatelji pripraviti raztopino glukagona za injiciranje tik pred uporabo. Praktično preizkušanje priprave seta za uporabo, vključno z realističnim injiciranjem v živalsko stegno je bilo za vse udeležence zelo koristno; nekateri so se aplikacije naučili, drugi pa so obnovili svoje znanje.

Delavnica je bila za vse udeležence poučna in koristna: pridobili, preizkusili ali obnovili smo  praktična znanja, ki lahko pomagajo reševati življenja. Glavni pomen nudenja prve pomoči laikov je namreč, da pomagamo in smo učinkoviti takoj ob nezgodi ali zapletu, torej v času pred prihodom reševalcev.  Namen delavnice je bil tudi izmenjava izkušenj med udeleženci in tudi v razmerju do naših inštruktorjev, bodočih zdravnikov. Ob zaključku se je tako razživela razprava o ravnanju ob hipoglikemiji, kdaj glukagon ni učinkovit (v primeru iztrošenosti oz. »izpraznjenosti« telesa), kako obvladati osebo, ki je v hudi hipoglikemiji, vendar zavrača hrano in pijačo, je agresivna, kakšni so telesni odzivi na glukagon (neželene reakcije in alergije) ipd.


 

Dodatne informacije